Katja Mihelčič - Kami

Katja Mihelčič - Kami Nadčutno branje duše, nadčutni vpogledi, terapije, tečaji, meditacije,...

Zame merilo dobrega nadčutnega branja duše nikoli ni bilo to, koliko bom človeka fascinirala s tem, kar zaznam. Ne delam...
12/09/2026

Zame merilo dobrega nadčutnega branja duše nikoli ni bilo to, koliko bom človeka fascinirala s tem, kar zaznam. Ne delam zato, da bi po koncu poslušala, kako neverjetno je, kaj vse sem "zadela", niti nimam potrebe, da bi med branjem zvenela posebno visoko, globoko ali skrivnostno. Če bi mi bilo najpomembneje, da me človek pohvali in je nad mano navdušen, bi zelo hitro lahko začela svoje odgovore prilagajati temu, kar začutim, da želi slišati. Tudi to namreč lahko zaznam intuitivno. Povedala bi malo več tistega, kar mu daje upanje, malo manj tistega, kar mu ni všeč, in stvari zapakirala tako, da bi iz srečanja odšel navdušen nad mano. Meni to nima nobene vrednosti.

Zato tudi nimam potrebe, da bi informacije podajala na način, ki zveni čim bolj globoko, duhovno ali posebno. Veliko raje povem stvari jasno in prizemljeno. Če nekaj zaznam, mi je pomembno, da res razumeš, kaj ti želim povedati in kaj to pomeni zate. Vmes te bom najverjetneje tudi večkrat vprašala, ali razumeš, kaj želim razložiti. Če vidim, da nekaj ni dovolj jasno, mi ni težko iste stvari razložiti še iz petih različnih zornih kotov, če je to potrebno.

Od nadčutnega branja duše želim, da človek odnese predvsem več jasnine. Da bolje razume situacije, zaradi katerih je prišel, dobi odgovore na svoja vprašanja in vidi tudi tisto, česar sam znotraj situacij življenja trenutno ne more videti. Ne želim, da greš z branja samo z mislijo: "Kako je lahko vse to vedela?" Želim predvsem, da greš z njega z občutkom: "Zdaj mi je vse veliko bolj jasno."

To je zame dobro opravljeno nadčutno branje.

Če od nadčutnega branja pričakuješ predvsem jasne odgovore, prizemljeno razlago in informacije, ki jih lahko dejansko povežeš s svojim življenjem, potem ti bo moj način dela verjetno blizu. Več o nadčutnem branju najdeš na moji spletni strani.

Kako težko si je včasih preprosto priznati: "Zajebal/a sem." Brez dodatnega "ampak", brez razlage, zakaj smo nekaj nared...
11/09/2026

Kako težko si je včasih preprosto priznati: "Zajebal/a sem." Brez dodatnega "ampak", brez razlage, zakaj smo nekaj naredili, brez iskanja okoliščin, ki bi našo odločitev naredile malo bolj razumljivo. Veliko lažje je najti opravičilo zase, razlog v svoji preteklosti, trenutnem počutju ali situaciji, hkrati pa zelo hitro videti, kje so zajebali drugi. Pri sebi pa znamo isto stvar obračati z vseh možnih strani, samo da nam ni treba priti do tistega najbolj preprostega zaključka: tukaj sem naredil/a napako.

Meni se zdi, da je v tem priznanju nekaj zelo osvobajajočega. Ko si enkrat priznaš, da si nekaj narobe ocenil/a, sprejel slabo odločitev, predolgo vztrajal/a, ignoriral/a nekaj, kar si v resnici že videl/a, ali odreagiral/a na način, na katerega danes nisi ponosen/na, se ti ni treba več braniti pred samim/samo sabo. Lahko končno pogledaš, kaj se je dejansko zgodilo, kje si šel/šla mimo sebe in predvsem, kaj boš zaradi tega naslednjič naredil/a drugače. Če si pripravljen/a videti svojo napako, imaš možnost, da iz nje nekaj odneseš. Če jo ves čas samo opravičuješ, boš zelo verjetno še naprej ponavljal/a isto.

Je pa tukaj pomembna razlika med tem, da prevzameš odgovornost, in tem, da začneš zaradi svoje napake kaznovati samega/samo sebe. Neskončno obžalovanje, premlevanje, obtoževanje sebe in razmišljanje o tem, kaj vse bi moral/a narediti drugače, ne spremeni ničesar. Situacija je mimo. Lahko jo v glavi ponoviš še stokrat in si jo očitaš naslednjih pet let, pa bo preteklost ostala popolnoma enaka. S tem ne prevzemaš več odgovornosti, samo ostajaš ujet/a v nečem, česar ne moreš več popraviti.

Veliko več moči je v tem, da si sposoben/na reči: "Ja, zajebal/a sem. Danes vidim, kje. Razumem, kaj me je pripeljalo do tega, in naslednjič bom ravnal/a drugače." In potem dejansko ravnaš drugače. Ker najboljši dokaz, da si se iz svoje napake nekaj naučil/a, ni to, kako zelo jo obžaluješ, ampak to, da je ne ponoviš.

Vabljeni:
• Nadčutno branje duše
• Nadčutni coaching
• Nadčutna šola
• Nadčutna materializacija
Za več informacij in prijavo mi piši v ZS.

10/09/2026

Intuicija lahko postane nekaj, kar zavestno uporabljaš vsak dan, ne samo takrat, ko se znajdeš pred pomembno odločitvijo. ✨

Bolj kot jo razvijaš, bolj začneš prepoznavati, koliko različnih informacij lahko intuitivno zaznaš in kako široko lahko svoje nadčutne sposobnosti uporabljaš v vsakdanjem življenju.

V Nadčutni šoli skozi praktično delo razvijaš svoje nadčutne zaznave, spoznavaš različne kanale intuicije in se jih učiš uporabljati vedno bolj jasno in zavestno. Učiš se jih uporabljati tako zase kot tudi pri delu z drugimi oziroma kot pomoč drugim.

Šola poteka individualno, zato lahko delo prilagodim tvojemu načinu zaznavanja, tvojemu napredku ter izzivom, s katerimi se srečuješ v procesu.

Namen Nadčutne šole je, da intuicija postane nekaj, kar znaš zavestno uporabljati v svojem življenju in tudi takrat, ko želiš s svojim zaznavanjem pomagati drugim. Več o šoli najdeš na moji spletni strani. Za dodatne informacije pa mi lahko pišeš tudi v ZS.

Nikoli se pred svojimi strankami ne povzdigujem v zvezde in si ne nadevam nekega svetniškega sija. Ne bom vam govorila, ...
09/09/2026

Nikoli se pred svojimi strankami ne povzdigujem v zvezde in si ne nadevam nekega svetniškega sija. Ne bom vam govorila, da sem prišla do točke, kjer imam vse razčiščeno, kjer vedno vse naredim prav, kjer me nič več ne vrže iz tira in kjer moje življenje poteka točno tako, kot sem si zamislila. Ker to preprosto ni realnost. In iskreno, tudi ne verjamem v osebno ali duhovno rast, katere končni cilj naj bi bil človek, ki ga življenje ne more več presenetiti, prizadeti, razočarati ali postaviti pred nekaj, česar ni pričakoval.

Lahko imaš mentaliteto zmagovalca, pa boš kdaj tudi izgubil. Lahko si zelo v resonanci s sabo, pa se ti bodo še vedno zgodile stvari, ki jih nisi želel. Lahko imaš ogromno znanja, zavedanja in notranje stabilnosti, pa zaradi tega življenje ne bo začelo delovati po tvojih pravilih. Še vedno bodo prišli izzivi, spremembe, izgube, zavrnitve in obdobja, ko se stvari preprosto ne bodo odvile tako, kot si si predstavljal. Delo na sebi te ne postavi v nek poseben položaj, kjer imaš od življenja naprej zagotovljene samo še prijetne izkušnje.

Zame se resnična razlika pokaže drugje. V tem, kako greš skozi stvari, ko niso takšne, kot bi si želel. Koliko znaš takrat ostati zavesten, prisoten in stabilen. Ali znaš pogledati realnost, tudi kadar ti ni všeč. Ali se znaš ustaviti, nekaj prepoznati, se iz tega nekaj naučiti, po potrebi spremeniti smer in iti naprej, ne da bi ob vsakem težjem obdobju izgubil sebe.

Zato svojim strankam nikoli ne prodajam ideje, da bodo z dovolj dela na sebi prišle do življenja brez težav. Tega jim ne morem obljubiti, ker takšno življenje ne obstaja. Lahko pa postaneš človek, ki ga vsak izziv ne sesuje. Ki ne potrebuje popolnih okoliščin, da bi bil dobro s sabo. Ki vedno bolj zaupa sebi tudi takrat, ko še nima vseh odgovorov. In zame je ravno to ena največjih vrednosti dela na sebi: ne da postaneš nedotakljiv za življenje, ampak da znaš življenje živeti tudi takrat, ko ne gre po tvoje.

Vabljeni:
• Nadčutno branje duše
• Nadčutni coaching
• Nadčutna šola
• Nadčutna materializacija
Za več informacij mi piši v ZS.

Zdi se mi, da življenje jemljemo preveč resno. Ko pogledaš ljudi okoli sebe, je tako malo igrivosti, spontanosti in tist...
08/09/2026

Zdi se mi, da življenje jemljemo preveč resno. Ko pogledaš ljudi okoli sebe, je tako malo igrivosti, spontanosti in tistega čisto preprostega veselja do življenja. Malo nasmehov, živih oči, tiste iskrice, ob kateri začutiš, da je v človeku nekaj živega. Obrazi so utrujeni, pogledi odsotni, vsak nekam hiti, nekaj rešuje, o nečem razmišlja. Včasih imam občutek, da postajamo kot zombiji, ki predvsem funkcionirajo, opravijo vse, kar morajo, in čakajo na vikend, dopust ali nekaj, kar bo vsaj za trenutek prekinilo vsakodnevno rutino.

Na drugi strani pa smo veselje, sproščenost in zabavo začeli zelo pogosto povezovati zgolj z opijanjem, ki je pri nas v Sloveniji vsekakor pretirano normalizirano in različnimi drugimi oblikami bega. Kot da potrebujemo nekaj, kar nas najprej odklopi od običajnega stanja, da se lahko zares sprostimo, smejimo, plešemo in za nekaj ur pozabimo na vse. Veliko redkeje pa srečaš popolnoma treznega človeka, ki je preprosto vesel. Ki se zna iskreno nasmejati, se navdušiti nad malenkostjo, je igriv, spontan in sproščen brez posebnega razloga. Človeka, pri katerem že v očeh vidiš, da je v njem življenje.

Mogoče je ravno sposobnost čutiti to živost v povsem običajnem življenju nekaj, kar nam danes najbolj manjka. Živost ni nekaj, kar bi morali prihraniti za petek zvečer, dopust, zabavo, adrenalinske dejavnosti ali trenutke, ko se končno zgodi nekaj posebnega. Pomembno je, da jo znaš čutiti tudi sredi najbolj navadnega dneva. Ko se nekam pelješ, kuhaš kosilo, greš na sprehod, poslušaš glasbo ali se zaradi neke bedarije smejiš sam sebi. Da za občutek, da si živ, ne potrebuješ pobega iz svojega življenja.

Ker je na koncu ogromna razlika med tem, da skozi življenje samo funkcioniraš in tem, da v sebi dejansko čutiš življenje. In mogoče bi se morali večkrat vprašati ravno to: kdaj sem se nazadnje sredi čisto običajnega dneva počutil zares živega?

Vabljeni:
• Nadčutno branje duše
• Nadčutni coaching
• Nadčutna šola
• Nadčutna materializacija
www.katjamihelcic.si

Precej enostavno je biti srečen in pomirjen, ko stvari potekajo tako, kot si si želel. Ko se načrti izidejo, ko dobiš ti...
07/09/2026

Precej enostavno je biti srečen in pomirjen, ko stvari potekajo tako, kot si si želel. Ko se načrti izidejo, ko dobiš tisto, kar si želel, ko se ljudje odzovejo tako, kot si pričakoval, in ko življenje potrjuje tvoje predstave. Veliko več pa o tvojem notranjem stanju pove to, kaj se zgodi s tabo takrat, ko stvari ne gredo v tvojo smer.

Problem nastane, ko si dobro samo pod pogojem, da gre vse po tvoje. Takrat lahko že ena stvar, ki se obrne drugače, zamaje tvoj mir in spremeni tvoje počutje. In bolj kot si prepričan, da se nekaj mora zgoditi na točno določen način, težje sprejmeš možnost, da se to ne zgodi.

Ko pa si v osnovi dobro s sabo in s svojim življenjem, drugačen razplet ne pomeni avtomatsko izgube miru. Seveda si lahko razočaran, lahko ti je žal in lahko bi si želel drugače. Ampak zaradi tega ne razpade vse. Znaš pogledati, kaj ti ta razplet prinaša, se prilagoditi in iti naprej. Znaš najti nekaj dobrega tudi v drugačni poti, kot si jo imel v glavi. In predvsem nimaš potrebe, da bi vsakič, ko se nekaj ne odvije po tvoje, življenje na vsak način prisilil nazaj v svojo smer. Ker to ni mir, ampak strah pred drugačnim razpletom in pretirana navezanost na rezultat.

Povsem naravno je, da bo življenje enkrat šlo v tvojo smer, drugič pa ne. Enkrat se bo nekaj izšlo točno tako, kot si želel, drugič čisto drugače. In s tem se moraš naučiti živeti. Ne more biti pogoj za tvojo srečo in mir to, da se mora življenje vedno znova prilagoditi tvojim željam oz. idejam.

Zame je ravno to ena večjih oblik notranje svobode: da znaš uživati, ko življenje gre v tvojo smer, ampak znaš živeti in biti dobro tudi takrat, ko ne gre. Da tvoj mir ni nagrada za to, da se je vse izšlo po tvoje.

Vabljeni:
• Nadčutno branje duše
• Nadčutni coaching
• Nadčutna šola
• Nadčutna materializacija
www.katjamihelcic.si

Vedno pogosteje poslušamo, da ljudje v življenju ne vidijo več pravega smisla. Ampak sama se ob tem velikokrat vprašam, ...
06/09/2026

Vedno pogosteje poslušamo, da ljudje v življenju ne vidijo več pravega smisla. Ampak sama se ob tem velikokrat vprašam, ali je res življenje tisto, ki je postalo prazno. Ali pa smo skozi način, kako danes živimo, počasi izgubili sposobnost, da bi življenje sploh še znali osmisliti.

Ker smisel ni nekaj, kar nam življenje avtomatsko da. Mi smo tisti, ki dajemo smisel temu, kar živimo. In za to potrebuješ stik s sabo, prisotnost, čas, da nekaj sploh začutiš, doživiš in prepoznaš, kaj ti pomeni. Danes pa živimo skoraj v popolnem nasprotju s tem. Ogromno informacij, dražljajev, hitenja, primerjanja, doseganja. Ena stvar še ni dobro končana, pa smo z mislimi že pri naslednji. Nekaj dosežemo in namesto da bi to sploh zares doživeli, že iščemo nov cilj. Ves čas smo nekje, zelo redko pa zares tam, kjer smo.

In mogoče je ravno tukaj velik del današnjega občutka praznine. Ne znamo se več ustaviti dovolj dolgo, da bi nečemu sploh dali pomen. Izkušnje samo nizamo. Odnose imamo, delo opravljamo, potujemo, kupujemo, ustvarjamo, dosegamo cilje, ampak vse lahko zelo hitro postane samo še nekaj, kar se je zgodilo in kar že zamenjuje naslednja stvar. Če ničesar zares ne ponotranjiš, če se ob ničemer ne ustaviš in če ves čas potrebuješ nov dražljaj, lahko življenje postane zelo polno dogajanja in hkrati zelo prazno.

Zato ne mislim, da nam danes manjka stvari, ki bi lahko imele smisel. Imamo jih več kot kadarkoli prej. Manjka pa nam sposobnost, da bi jih osmislili. Sistem nas je zelo dobro naučil, kako si želeti več, kako iti hitreje in kako ves čas iskati nekaj naslednjega. Ni pa nas naučil, kako biti dovolj prisoten, da nekaj postane pomembno. Kako nekaj res doživeti. Kako dovoliti, da nas nekaj napolni, namesto da samo za trenutek pritegne našo pozornost.

In če si ves čas obrnjen navzven, razpršen med tisoč stvari in notranje vedno bolj prazen, ti nobena naslednja stvar ne bo mogla prinesti smisla. Ker življenje samo po sebi ni dolžno biti smiselno. Mi smo tisti, ki ga osmišljamo. In če se ne znamo več ustaviti ob ničemer, bomo težko začutili smisel, ne glede na to, koliko vsega imamo.

Vabljeni k nadčutnim dejavnostim: www.katjamihelcic.si

Življenje te precej hitro nauči, da se pri ljudeh ne moreš osredotočati samo na besede. Nekateri znajo res lepo govoriti...
05/09/2026

Življenje te precej hitro nauči, da se pri ljudeh ne moreš osredotočati samo na besede. Nekateri znajo res lepo govoriti. Znajo povedati točno tisto, kar želiš slišati, znajo obljubiti, razložiti, prepričati. Potem pa pogledaš njihova dejanja in tam je čista revščina. In v kateremkoli odnosu; partnerskem, prijateljskem ali poslovnem...je zame ena pomembnejših stvari ravno doslednost. Da se besede in dejanja vsaj približno ujemajo.

Velikokrat potem slišiš: "Zakaj si tako nezaupljiva? Daj človeku priložnost." Saj jo daš. Ampak priložnost ne pomeni, da moraš ignorirati ali v nedogled tolerirati tisto, kar ti človek že od začetka kaže. Tudi beseda "potrpežljivost" se velikokrat uporablja kot priročen izgovor, da bi še malo dlje toleriral nedoslednost.
Ljudje lahko svojo nedoslednost pokažejo zelo hitro. In ko jo opaziš, jo izpostaviš in jasno pokažeš, da določenega vedenja ne boš kar sprejemala, lahko to za marsikoga hitro postane problem. Kar pa še ne pomeni, da je problem v tvojih pričakovanjih.

Sploh ženske imamo nekje kolektivno v sebi še vedno zapisano, da ne smemo pričakovati preveč. Da moramo biti razumevajoče, potrpežljive, da moramo dati še malo časa, še eno priložnost, še enkrat razumeti. Ker če prehitro poveš, kaj ti ustreza in kaj ne, si lahko hitro označena za zahtevno. Ampak ženske, ne bojte se postaviti zase. In predvsem suvereno stojte za tem, kar od odnosov in situacij pričakujete. Ni treba spuščati svojih standardov samo zato, da bi vas nekdo lažje sprejel ali da bi se nekaj lahko izšlo.

Mene danes prav nič več ne zmoti, če si nekdo o meni misli, da sem zahtevna. Veliko bolj bi me zmotilo, če bi zaradi strahu pred tem, sprejemala odnose in situacije, v katerih dobivam manj, kot vem, da mi pripada oz. rabim. In ravno zato danes veliko bolj kot besedam zaupam temu, kar mi človek dejansko pokaže. Ker lahko mi govoriš karkoli, ampak če se tvoje besede in dejanja vedno znova razhajajo, bom verjela dejanjem.

Vabljeni:
• Nadčutno branje duše
• Nadčutni coaching
• Nadčutna šola
• Nadčutna materializacija
www.katjamihelcic.si

Znati zaključiti ob pravem času je ena tistih stvari, ki ti lahko v življenju prihrani ogromno nepotrebnih zapletov. Vel...
04/09/2026

Znati zaključiti ob pravem času je ena tistih stvari, ki ti lahko v življenju prihrani ogromno nepotrebnih zapletov. Velikokrat namreč že precej zgodaj vidimo določene alarme, ampak jih druge, veliko bolj privlačne stvari hitro prekrijejo. Nekaj nam je všeč, nekaj si želimo, vidimo potencial, uživamo v določenih delih situacije in ravno zato tistemu, kar nam ne ustreza, ne damo več prave teže.

To ne pomeni, da moraš povsod iskati, kaj je narobe, ali zaključiti zaradi vsake malenkosti. Pomembno pa je, da znaš gledati celotno sliko in da te lepo ne zaslepi toliko, da spregledaš stvari, za katere sicer zelo dobro veš, da zate niso sprejemljive. Tukaj pride na vrsto tudi notranja integriteta - da veš, kaj sprejemaš in česa ne, ter da svojih meja ne premikaš samo zato, ker ti je nekaj drugega v tej situaciji zelo všeč. Ker kadar si nečesa res želimo, lahko hitro postanemo zelo dobri v razlaganju, zakaj določen alarm še ni dovolj pomemben.

In tako ljudje pogosto ne zaključijo takrat, ko so že videli dovolj, ampak šele takrat, ko praktično nimajo več izbire. Ko ne utripa več en alarm, ampak cela armaturna plošča. Ko je situacija že tako daleč, da je nemogoče še naprej gledati stran. Znati zaključiti ob pravem času pomeni opazovati sproti, ostati iskren do tega, kar vidiš, in se ne pustiti zaslepiti samo tistemu, kar ti je všeč. Zato ne čakaj, da nekaj postane tako nevzdržno, da si končno dovoliš reči: dovolj.

Vabljeni:
• Nadčutno branje duše
• Nadčutni coaching
• Nadčutna šola
• Nadčutna materializacija
www.katjamihelcic.si

Ko stvari izgovoriš na glas, pogosto izgubijo del svoje teže.Zdi se mi neverjetno osvobajajoče, ko lahko govoriš tudi o ...
31/08/2026

Ko stvari izgovoriš na glas, pogosto izgubijo del svoje teže.

Zdi se mi neverjetno osvobajajoče, ko lahko govoriš tudi o stvareh, ki te bremenijo, skrbijo ali strašijo. Ko svoja bremena skrivaš celo pred sabo oziroma jih samo znova in znova premlevaš v svoji glavi, te pogosto začnejo hromiti. V glavi postajajo vedno večja, težja in bolj nerešljiva. In zelo hitro lahko prideš v tisto jamranje: da se nič ne da, da je vse težko, da ne veš, kako boš, da ne zmoreš, da nimaš možnosti. Bolj kot se vrtiš v svojih mislih, težje sploh še vidiš, kaj lahko narediš in kam lahko greš naprej.

Zame je velika razlika med tem, da jamraš, in tem, da nekaj iskreno ubesediš. Lahko poveš: "Delam to in to. Grem v to smer. Tega me je strah. Vem, da se bom moral/a soočiti s tem in tem. Ne vem še, kako bom nekaj izpeljal/a, ampak grem." To je zame nekaj čisto drugega kot nenehno razlaganje, kako je vse težko, zakaj se nič ne da in zakaj nečesa ne moreš narediti. Pri enem ostajaš na mestu, pri drugem pa si iskren/a glede tega, kaj se v tebi dogaja, medtem ko še vedno iščeš pot naprej.

Velikokrat imamo občutek, da moramo svoja notranja bremena skriti. Da bomo delovali močnejši in bolj nedotakljivi, če nihče ne bo vedel, česa nas je strah, kje dvomimo vase ali kaj nam trenutno ni najlažje. Jaz pa vedno bolj vidim moč ravno v tem, da lahko nekaj ubesediš in ob tem še vedno narediš korak. Da lahko poveš, da ti je nekaj težko ali da trenutno nimaš vseh odgovorov, pa zaradi tega ne obstaneš.

Po mojih izkušnjah je strah pogosto največji, dokler ostaja samo v naši glavi. Tam lahko raste, dobiva nove scenarije in postaja vedno večji. Ko ga enkrat izgovoriš na glas – »Ja, tega me je strah.« – se nekaj spremeni. Strah mogoče ne izgine, ampak ni več tako strašen. Naenkrat je nekaj, kar lahko pogledaš, poimenuješ in se z njim soočiš.

Meni se zdi, da je ravno v tem ogromno svobode. Ni ti treba biti brez strahu, brez dvomov in brez težkih občutkov, da bi bil/a močan/na. Moč je tudi v tem, da jih lahko ubesediš, se z njimi soočiš in jim kljub temu ne predaš volana.

Vabljeni:
• Nadčutno branje duše
• Nadčutni coaching
• Nadčutna šola
• Nadčutna materializacija
www.katjamihelcic.si

Address

Slamnikarska 18
Domzale
1230

Website

Alerts

Be the first to know and let us send you an email when Katja Mihelčič - Kami posts news and promotions. Your email address will not be used for any other purpose, and you can unsubscribe at any time.

Contact The Business

Send a message to Katja Mihelčič - Kami:

Shortcuts

Share

Category