03/08/2026
Nekaj ti moram priznati
*Iskreno o meni*
Čeprav učim, kako je pomembno biti prisotna v trenutku, me še zmeraj vsakodnevno odnesejo misli, da nisem prisotna v trenutku s sabo ali pa z mojimi bližnjimi, z mojima otrokoma in tako zares ne slišim sebe ali svojih otrok oz. kogarkoli v moji bližini.
Še nekaj dni nazaj sem svoji stranki svetovala, da se najbolj povežemo z bližnjimi, ko smo z njimi zares prisotni v trenutku, nato pa sem naslednji dan sama sebe ujela, kako sem v igri z otrokoma bila ujeta v mislih. V morju smo se žogali, jaz pa, namesto zares z njima, totalno v svoji glavi, razmišljala o nekih preteklih dogodkih, ki so se me dotaknili..
Nato pa se začnjam zavedati - najprej svojega izraza na obrazu, kako resno "se držim", in nato, mi klikne, kako sploh nisem prisotna, z njima, s sabo in grejo ti trenutki pravzaprav mimo mene.
Takoj sem se spomnila, in tako kot svetujem strankam, tudi sama začela zavestno dihati in si govoriti, da sem prisotna v tem trenutku (ponavadi si rečem samo besede "prisotna" ter "tukaj in zdaj").
In najprej se je pojavila krivda, da me še zmeraj odnese in nisem prisotna z otrokoma (kar so spet misli in neprisotnost), nato pa sem jo dala stran in samo dihala in opazovala sebe, moja otroka in uživala v trenutkih z njima ❤️.
In veš kaj, ok je tako. Ker smo vsi samo ljudje in se učimo in se bomo, dokler bomo živi. In tudi jaz, čeprav svetujem strankam, to ne pomeni, da sem popolna, da več ne kiksnem, da ne padem. Vse to še zmeraj je, toda v manjšem obsegu in ko se zgodi, znam ozavestiti in se hitro spet vrniti nazaj. V tem je čar osebne rasti, tega, da (s)poznaš sebe, da poznaš razne tehnike, načine, ki ti pri tem pomagajo ☀️.
Povej mi, kaj pa tebi najbolj pomaga, da se vrneš nazaj v ta trenutek?
Objem,
Danijela 🤗