25/03/2026
2015 sem dobila naziv “mami”.
In iskreno..
nisem imela pojma, kaj to v resnici pomeni.
Mislila sem, da je to nekaj preprostega, kot v tistih simpatičnih družinskih prizorih iz filmov.
Potem pa me je zadelo.
Odgovornost, ki je ne moreš odložiti.
Neprespane noči.
Dnevi, ko se izgubiš sama v sebi..
in se sprašuješ, ali sploh delaš prav.
In ja.. to obdobje zame ni bilo enostavno.
Bilo je čudovito, a hkrati eno najbolj turbulentnih v mojem življenju.
Hčerkino rojstvo je v meni prebudilo
čisto novo verzijo Žive.
Stara koža mi ni bila več prav.
Nisem je mogla več nositi.
Morala sem se preleviti.
In to ni bila nežna preobrazba.
To je bilo obdobje tesnobe, anksioznosti in polno vprašanj:
Kdo sploh sem?
Kam grem?
Bom še naprej ugajala drugim ali si bom končno dovolila slediti sebi?
Čutila sem, da v meni raste nekaj novega, nekaj zares mojega.
Nisem takoj vedela, kaj.
Potem pa se je počasi začelo premikati.
Vedno bolj sem se obračala vase.
Iskala svoj notranji mir.
Nekaj v meni me je vleklo..
kot da me prsti kar srbijo, da bi nekaj ustvarila.
In začela sem s tem, kar sem v tistem trenutku najbolj čutila.
✍🏻 Z učenjem kaligrafije.
🌸 S prešanjem cvetlic.
✨ Z mojimi prvimi izdelki.
📸 In s fotografijo..
ki sem jo začela gledati z nekim čisto novim pogledom. Bolj čutno. Bolj moje kot kadarkoli prej.
In danes vem, da je bil to moj največji prelom na poti k sebi.
Zato sem tako hvaležna njej.
Moji zlati Juliji ❤️
Da me je izbrala.
Da me vsak dan uči, kako slediti svoji strasti in kako ljubiti.. tako polno in brezpogojno.
