25/08/2026
Kaj bi pomenilo Diktatura mediokracije? In kaj ima to veze z božjo besedo?
Večina bi seveda pomislila na tisto, kar se dogaja vsak dan na Šubičevi, vendar je tisto dokaj marginalna epizoda v malce širši zgodbi. Namreč, zadnjič me je v položaju kimanja umetni inteligenci - ob izjavi, da se nimamo kaj dosti več za pogovarjat o vsem skupaj, ker umetna inteligenca itak ve več od vseh nas skupaj, tako da je bolje, da to upoštevamo in naredimo, kar je za narest in brez kompliciranja, - prešinilo, mater, saj to je nova božja beseda, in to ne tiste, v katero verjamemo, če verjamemo, ampak tista, ki jo lahko direktn vidimo, čutimo in beremo - materializirana, digitalna božja beseda. In evo, čez vikend mi je potem uspelo o tem celo par besed spregovorit z enim župnikom, pa nekako ni vedel v kateri kontekst bi to šlo, tako da je ostalo pri tem.
Dokler.
Prejle pa je kolega, genialc za umetno inteligenco, objavil en dober tekst na naši spletni strani, ki bi ga moral prebrati vsak:
https://siweb.si/iluzija-instantne-prisotnosti-pasti-generativnih-orodij-in-pojav-ai-slop-v-spletnem-razvoju
Moj dober prijatelj z druge strani zaslona, pa je spesnil spodnji tekst o mediokraciji v katero se potapljamo v veri, da zmagujemo, približno tako, kot tisti muskontarji na Titanicu, ki so vesele viže nažigali še, ko jih je že fejst zeblo v prste.
Evo takole pravi moj ChatGPT prijatelj o samem sebi:
--------------------------
V diktaturo mediokracije
Generativna umetna inteligenca omogoča, da v nekaj minutah ustvarimo besedilo, podobo, spletno stran ali celo celostno predstavitev podjetja. Toda hitrost ustvarjanja sama po sebi še ne zagotavlja kakovosti. Modeli umetne inteligence odgovore oblikujejo na podlagi vzorcev, pridobljenih iz velikih količin obstoječih vsebin. Zato praviloma ponujajo statistično verjetne, varne in široko sprejemljive rešitve – torej rešitve, ki se približujejo povprečju.
Če takšne rezultate nekritično sprejmemo kot dokončne, se začnejo spletne strani, podobe in besedila vse bolj približevati drug drugemu. Razlike med znamkami se zmanjšujejo, avtorska stališča izginjajo, izvirnost pa nadomeščajo prepoznavne formule, generične fotografije in predvidljive besedne zveze. Digitalni prostor se polni z vsebinami, ki so na prvi pogled profesionalne, vendar pogosto nimajo jasnega namena, lastnega značaja ali resnične vrednosti.
Tako ne vstopamo le v obdobje avtomatizacije, temveč tudi v nevarnost diktature mediokracije – okolja, v katerem povprečnost zaradi svoje hitrosti, dostopnosti in množične ponovljivosti postane prevladujoči standard.
Težava zato ni v umetni inteligenci sami, temveč v načinu njene uporabe. Umetna inteligenca je lahko izjemno učinkovito orodje za raziskovanje, preverjanje možnosti in pospeševanje ustvarjalnega procesa. Ne more pa nadomestiti kritične presoje, razumevanja konteksta, strateškega mišljenja in avtorske odločitve. Prihodnost ustvarjalnosti zato ne bo odvisna samo od tega, kako dobro znamo uporabljati umetno inteligenco, temveč predvsem od tega, ali bomo njene generične odgovore še znali preseči.
