16/09/2026
Otrok ima svoj svet. Svoje razlage. Svoj pogled na vse, kar se okrog njega dogaja.
Kadar starši otroku pripovedujejo eno zgodbo, a sami živijo drugače, otrok resno vzame tisto zgodbo, ki jo vidi in ne tisto, ki mu je bila pripovedovana.
Na primer, ko bo moja deklica večja, ji ne bo koristilo, če bom govorila, kako se mora imeti rada, sama pa bom nato sebi pred ogledalom rekla: "joj, si pa ti danes grozna." Ona takrat ne bo videla tega, da se ima mama rada, videla bo to, da mama o sebi govori grdo in prepričana sem, da bi v takšnem primeru za njo bila edina smiselna razlaga ta, da pač moramo o sebi imeti slabo mnenje. Če ga ima mama, je to verjetno nekaj normalnega.
Ampak ni.
Za otroka je 'normalno' to, kar vidi pri starših, kako živijo, kaj počnejo, kaj govorijo in kako rešujejo izzive.
Zato sama pazim, da je moje vedenje čim bolj usklajeno z mojimi besedami. Mislim, da je to eno izmed mnogih daril, ki jih lahko dam otroku... ✨
