Andreja Preložnik - Podjetna na kmetiji

12/04/2026

Včeraj sem prejela fotografijo čudovitega izdelka, ki je nastal izpod rok kmetice.

Moja prva misel je bila: koliko ljudi tega nikoli ne bo videlo?

Toliko žensk na kmetiji ustvarja neverjetne stvari…
ampak žal ostanejo skrite, premalo cenjene, podplačane…

Problem ni v tem, kar narediš, ampak v tem, česar ne narediš.

Socialna omrežja so pravšnji teren,
da te tvoja prava stranka najde.

In nikoli ne veš…
mogoče tvojo objavo danes vidi ravno tisti, ki bo v tvojem izdelku prepoznal PRAVO vrednost.

16/03/2026

TO, KAR SI, JE DOVOLJ, DA IZ TEGA ZRASTE OBILJE

Na svoji poti podjetništva na kmetiji sem spoznala nekaj zelo pomembnega.

Največja ovira, ki preprečuje ženskam, da bi se odločile za samostojno pot na kmetiji, ni pomanjkanje znanja ali idej.

Pa tudi ne v tem, da smo premalo organizirane ali da nimamo strategije in jasnosti. Resnica je, da se danes vse to lahko naučimo skoraj na vsakem koraku.

===

Največji izziv je pogosto občutek, da to, kar živimo na kmetiji, ni dovolj vredno.

Da iz tega ne more nastati nekaj več.
Da iz tega ne more nastati obilje.

Tudi moja izkušnja je bila podobna.

Skoraj dvajset let sem delala v korporativnem svetu, kjer sem se mojstrila na področju marketinga. Zadnjih 8 let se intenzivno posvečam podjetništvu in razvoju dopolnilnih dejavnosti na kmetiji, se redno izobražujem in nadgrajujem svoje znanje. Na naši kmetiji smo v zadnjih 5 letih naredili res velike spremembe....

A kljub vsemu sem do nedavnega imela občutek, da to ni dovolj.

Te zanima, kaj me je ustavljalo?

===

Ustavljalo me je nezavedanje lastne vrednosti.

Mislim, da je to nekaj, kar nosimo v sebi mnogi kmetje.
In morda tudi mi Slovenci nasploh.

In šele ko začneš delati na zavedanju lastne vrednosti, se začnejo stvari postavljati na svoje mesto.

Odločitve postanejo jasnejše.
Koraki, ki so se prej zdeli težki, postanejo veliko bolj lahkotni.

✨

Ker v resnici velja nekaj zelo preprostega (in to velja za vse, ne samo za kmetice):

To, kar si, je dovolj, da iz tega zraste obilje.

Andreja

p.s.: zelo me zanima tvoje mnenje glede tega. Če začutiš, te povabim, da deliš svoje razmišljanje pod to objavo ❤

FOTO: Matjaž Tavčar Photography

12/03/2026

Kmetija kot življenjski slog… ali kmetija kot podjetje?

Veliko žensk na kmetiji živi med dvema svetovoma.

Za nekatere je kmetija način življenja - delo z zemljo, družina, tradicija, odgovornost...

Mogoče pa si ena izmed tistih, ki se sprašujemo, če bi iz tega načina življenja kdaj lahko nastalo tudi nekaj več? - "Bi lahko bilo to, kar delam vsak dan, hkrati tudi moja služba (posel)?"

Pa poglejmo dejstva.

Kmetija je podjetje. Nesporno.
Morda se na prvi pogled ne zdi tako, ampak je.

Vodenje in upravljanje kmetije pomeni tudi pokrivanje stroškov, načrtovanje prihodkov in ustvarjanje vrednosti za ljudi, ki jim prodajamo pridelke ali storitve.

Čeprav se zdi to samoumevno, sem vedno znova presenečena, koliko kmetij še vedno deluje kot hobi.

Drag hobi, ki ga pogosto financira služba za polni delovni čas.
Včasih tudi pokojnina starih staršev.

Kako to vem?
Ker je bilo pri nas dolgo časa podobno.

In kdo potegne "ta kratko"? Ravno ženska, zasipana s kupom opravil in nevidnega, necenjenega dela.

Na srečo se je pri nas pred leti zgodil preobrat v razmišljanju.

Ko začneš na svojo kmetijo gledati tudi kot na podjetje, se odpre nov horizont vprašanj in možnosti...

Kaj pravzaprav ustvarjam?
Kakšno vrednost prinašam ljudem?
Kako lahko iz tega nastane stabilen prihodek?

===

Kmetija je lahko življenjski slog.
Lahko pa postane tudi temelj podjetništva.

In točno tako se je začela moja pot Podjetne na kmetiji.

✨
Kako pa ti danes vidiš svojo kmetijo – kot življenjski slog ali kot podjetje?

Andreja

08/03/2026

Danes praznujemo vse ženske.

Vsaka od nas ima potencial, da ustvarja, gradi in verjame v svoje ideje.

Nekatere verjamemo, da lahko vse to uresničimo na kmetiji.

Moja zgodba se je pričela s pogumom in preprosto idejo, ki je zrasla med polji in travniki.

Ne boj se začeti tudi ti!

Andreja

04/02/2026

Zadnje mesece pišem več kot običajno.

Za spremembo – in v veliko olajšanje –
ne čutim,
da bi se s pisanjem morala
komurkoli dokazovati,
zato zgodbe (zaenkrat) ostajajo
v mojih "zveščičih".

V meni se je namreč spet pojavila
močna želja po vračanju k svoji resnici
(ja...spet 🙂👑).

In temu sem sledila.

Pišem zgodbe, ki so dolgo čakale.
Zgodbe o tem, kaj se zgodi,
ko ženska predolgo živi na avtopilotu,
ko predolgo živi življenje,
ki ni povsem njeno.

In o tem, kaj se zgodi,
ko si končno upa upočasniti.

Zgodbe z leti zorijo.

In z njimi tudi jaz.

Andreja

04/02/2026

03/11/2025

Si že kdaj začutila, da bi rada živela bolj preprosto?

Ne glede na to, ali že živiš na kmetiji, si v obdobju, ko se tja šele seliš, ali pa se samo spogleduješ z mislijo, da bi svoje življenje osmislila nekje v naravi, na podeželju — imam zate danes tole sporočilo. 💚

V času, ko še nisem živela na kmetiji, sem ogromno delala, se velikokrat dokazovala…

Ko sem se preselila na kmetijo, sem poleg “običajne” službe dobila še eno službo – kmetijo.
In nato še eno – skupaj z možem sva si ustvarila dom in družino.

Danes še vedno manevriram med vsemi temi vlogami, s to razliko, da se moje poslovno-službeno življenje zadnja leta odvija na kmetiji sami.

Vse drugo je ostalo bolj ali manj isto. Morda le še v nekoliko večjem obsegu.

Še vedno veliko delam, še vedno konkretno lovim ravnotežje...

A nekaj sem se v zadnjih letih naučila:

🌿 Da resnično življenje ni v hitenju, ampak v zavedanju.
🌿 Da preprostost ni pomanjkanje, ampak svoboda.
🌿 Da mir v meni ni cilj, ampak način, kako želim preživeti vsak dan.

Danes (med drugim) pomagam ženskam ustvarjati zavestno, preprosto in svobodno življenje na kmetiji.

Življenje, kjer delo z zemljo zdravi, stik z naravo vrača ravnovesje, kjer se znova naučiš slišati sebe in kjer rast pomeni živeti v svojem ritmu.

To je pot, po kateri hodim zadnja leta. In to kar živim, tudi učim - na .
Kaj pa tebe življenje uči – o sebi, o miru, o svobodi? 🌱

Vesela bom, če deliš spodaj.

Andreja

26/10/2025

DANES IMAŠ 1 URO ČASA VEČ

Danes smo prestavili uro.
Uradno smo “dobili” eno uro več.
Čutiš, da dan kar malo počasneje teče?

Ampak…je to res?

Ker čas ni nekaj, kar imamo.
Čas je nekaj, kar dovolimo, da obstaja.

Če bi imela vsak dan 1 uro več…
Kaj bi naredila?

Bi šla spat prej?
Bi sedla na sonce?
Bi pila kavo počasi, v miru pojedla kosilo?
Bi se usedla na tla in samo gledala otroke, kako se igrajo?
Bi odšla na sprehod sama?
Bi šla popoldan spat, brez da bi se počutila krivo?

Poznam resnico.
Ne rabimo ene ure več.
Kar potrebujemo, je dovoljenje.

Dovoljenje, da smo "žive", ne samo uporabne.
Dovoljenje, da nismo ves čas na voljo.
Dovoljenje, da rečemo:
»Delo lahko počaka, jaz pa ne.«

In naj bo danes, jutri, pojutrišnjem…vsak dan-
dan, ko si dovoliš vzeti to uro (čas) zase.

Ker čas “se ne najde.”
Čas si ustvarim.
Čas si vzamem.

In šele potem začne teči drugače. 💚

Andreja

25/10/2025

Z IZGORELOSTJO SVA SE PRED LETI RESNO GLEDALI IZ OČI V OČI –
DANES SE RAJE IZ OČI V OČI GLEDAM S KUPOM NEZLIKANEGA PERILA. *Ne gre samo za perilo. Lahko je karkoli, kar ni življenjsko pomembno.*

===

Ta kup me čaka že dva tedna.
Vmes malo kopni … in se istočasno, glede na delujoči pralni stroj, lepo polni. 😅

Namesto da bi ga zložila, sem si v teh dneh "privoščila":
✨ menstrualni počitek
✨ pevsko vajo
✨ občasni “power nap”
✨ obisk sv. maše
✨ dva plesna zmenka z možem 💃🕺
✨ izobraževanje, ki mi veliko pomeni
✨ obisk pri starših

Kaj? A na kmetiji imaš toliko časa?
Ja? Ne? Mislim - pač – Vz-am-em si ga!

A se je svet podrl, ker perilo ni zloženo?
Ne.

A komu kaj manjka?
Ne.

Rušim kredibilnost “pridnim” kmeticam?
Hm…

A imam slabo vest?
To pa sploh ne. 😄

-Ker delo, ki ga zahteva kmetija - ne more čakati - ima svoje roke, ure, ritem - tisto mora biti narejeno.
-Ker če želim zgraditi posel na kmetiji, morajo biti koraki dosledno opravljeni.
-Ker je zame vsakodnevna priprava zdravih obrokov ena najvišjih vrednot, ki zahtevajo čas za pripravo…itn…

No - tole perilo lahko počaka. Se strinjava?
Ker dejstvo je, da ga bom na koncu itak zložila.

RAZLIKA je samo v tem, da si danes dovolim izbrati - kdo pride prej na vrsto…

Da sem jaz – PRED perilom.

Jaz sicer vem, da te kupe perila poznamo vse ženske...(večina)
Kmetice, učiteljice, podjetnice, mame, ne-mame, samske, poročene …
Vse, ki lovimo ravnotežje med “moram” in “potrebujem.”

Včasih bi se zaradi takega kupa počutila neurejeno, nesposobno, “leno”.

No, danes seveda ne več. Ker moja vrednost pa res ne more biti odvisna od zlikanega/nezlikanega perila.

Pravzaprav resno razmišljam o čistilki in likarici.
Ja, vem.
Na kmetiji je to skoraj bogokletno razmišljanje 🙂 Kaj bi pa drugi rekli? 🙂

===

✨ Kaj pa ti?

Kaj pri tebi trenutno čaka, ker si izbrala sebe?
Bi si upala za nekaj dni spustiti perfekcijo –
pa čeprav za ceno kupa perila? 😄

Lep vikend želim! ☀️
Andreja

PS: naj bo obarvan s kakšnim druženjem s prijatelji, z otroki (počitnice so!)
ali pa z zmenkom s partnerjem ali možem – kup perila bo ziher počakal. 😉✨

23/10/2025

V zadnjem času sem precej raziskovala tematiko žensk na kmetiji.

O tem, kakšno težo nosimo vsak dan.
S čim se soočamo znotraj partnerskih odnosov in družine.

Česa se veselimo, kaj zmoremo – in česa si enostavno ne dovolimo.
Problematika je precejšnja.

Zgodb o preobremenjenosti je preveč,
in o tem se še vedno premalo govori.

Opazila sem, da nas največkrat ne preobremeni delo.
Opravljeno delo – je ena naših globokih vrednot, zaradi katere pa (pre)večkrat v tišini gremo “čez sebe”.

Tišina, ko ne veš, komu povedati, kadar te lovi občutek izgorelosti, ko si želiš samo, da te nekdo posluša in razume, brez da ti takoj soli pamet z nasveti.

Ko sem začela z mentorskimi pogovori, sem mislila, da bo šlo predvsem za to, da skupaj najdeva občutek, kam in kako naprej.

Marsikatera izkušnja iz mojih zadnjih 20 let ti lahko prinese drugo perspektivo –
da vse ni tako črno,
da ni potrebe, da te življenje pripelje do izgorelosti,
da imaš dejansko možnost izbire
in da obstaja pot, po kateri lahko začneš živeti drugače.

A sem hitro spoznala, da gre za nekaj veliko globljega.
Gre za stalno potrebo po pogovoru med ženskami,
ki živimo in čutimo podobno in si včasih želimo le to, da smo slišane, videne in že s tem razbremenjene.

In čeprav je vsak pogovor drugačen, imajo vsi eno skupno nit –
željo po svobodi.

Po svobodi, da si ženska in ne samo “močan motor, ki vleče vse skupaj naprej”.
Po svobodi, da si iskrena in da si dovoliš živeti to, kar si, ko odvržeš vse vloge, ki jih vsak dan opravljaš.

Tako se je rodila ideja, da iz mentorskih pogovorov zraste nekaj novega.
Nekaj, kar bo povezalo vse nas, ki iščemo ravnovesje med zemljo, družino in sabo.
Nekaj, kar je več kot posamezen pogovor –
ker po njem ne želiš spet ostati sama z vso težo.

Ker delo na sebi ni enkratno dejanje. Je najprej zavedanje, ki mu sledi miselni premik. Potem pridejo konkretne spremembe,
ki jih ponavljaš, dokler ne postanejo del tebe.

Zato je nastala ideja o prostoru,
kjer lahko vse to delimo,
prisluhnemo ena drugi
in rastemo – skupaj. 🌿

(O tem ti povem več kmalu.)

Za zdaj pa …če si danes utrujena, prazna ali mogoče vsega naveličana,
vedi, da nisi sama – nikoli zares. 💛

Andreja

20/10/2025

ZAKAJ SO NASTALA MOJA MENTORSTVA?
(več v videu, link v komentrju ali v bio)

===

Vse se je začelo z enim samim stavkom, ki sem si ga izrekla na glas:
»Ne zmorem več sama!«

Pred leti sem končno dojela, da moč ne pomeni “zdržati”, ampak da je moč pravzaprav v izbiri, predvsem takrat, ko potrebuješ podporo.

Življenje na kmetiji te uči marsičesa — potrpežljivosti, vztrajnosti, odgovornosti.
Mnogokrat pa tudi tega, kako hitro lahko pozabiš nase, med tem ko podpiraš tri vogale hiše - ko skrbiš za vse: družino, zemljo, živali, posel …

In ti? Ti si zadnja, ki pride na vrsto.

Zanimivo, da sem dolgo mislila, da je to pač "del paketa", ko sem prišla na kmetijo.
Da je “normalno”, da stisneš zobe in greš dalje. A potem sem spoznala, da me to oddaljuje od mene same — in vem, da pri tem nisem edina.

Jaz sem si zmogla poiskati pomoč - pa ti?

Kolikokrat boš še rekla...

»Utrujena sem.«
»Nimam več časa zase.«
»Nihče me ne razume.«

Pogovorna mentorstva, ki jih izvajam preko spleta ali v živo na naši kmetiji so prostor, kjer ženska prisluhne ženski. Je varen prostor brez obsojanja. Je prostor, kjer se lahko spet povežeš s sabo in začutiš, kaj te res kliče.

Ne učim popolnosti.
Učim prisotnost.
In spominjam ženske na to, kar že imajo v sebi –
moč, nežnost, modrost in korenine.

🌾
Če začutiš, da je čas, da se ustaviš in si prisluhneš, te vabim, da stopiva skupaj v pogovor.

Za več informacij mi piši v zasebno sporočilo.

Andreja